Skoraj leto dni je že minilo, odkar sem en mesec preživela v Angoli. Priprave na nepozabno prostovoljstvo pa so se začele že veliko prej, saj smo se s člani IniciativAngola mesečno srečevali in ob skupnih pogovorih in molitvah ter učenju portugalščine spoznavali navade in način življenja tuje dežele, ki se zelo razlikuje od naše. Leta 2018 smo se trije mladi odločili, da gremo v misijon – Thomas Sterz, Viola Notsch in jaz. Nagovorilo nas je večletno sodelovanje gospoda patra Hanzeja Rosenzopfa z misijonsko postojanko. Meseca julija 2019 smo se odpravili v Angolo. Prve dni smo prespali v hiši sester v Luandi, spoznavali in se navajali na nov utrip afriškega družbenega življenja.  Po nekaj dneh nas je 8-urna pot pripeljala na naš cilj, v mesto Calulo. Pri sestrah, ki skrbijo za dekleta, ki pridejo dnevno na pouk ali pa živijo v domu, smo dobili vsak svojo sobo. Naša glavna naloga je bila podpora pri pouku in popoldanski oskrbi. Hitro smo se navadili na novi vsakdan in kmalu je lahko vsak s svojimi talenti in z velikim veseljem pomagal, kjer je bilo treba. Vroči dnevi, mrzle noči, rdeč pesek, neznana hrana, tuje živali in mnogo nasmejanih otrok so nas spremljali vse dni našega bivanja v Calulu. Enkrat na teden smo se peljali v 45-minut oddaljeno Quitilo, kjer stoji šola, ki jo podpira IniciativAngola. Sestre pa so nas prav tako vzele s seboj na svoje obiske v sosednje vasi, tako da smo na kraju samem videli, kako ljudje živijo. Spoznali smo, kako hvaležni so bili otroci za vsako malenkost, ki smo jim jo podarili in se pri tem pričeli zavedali, v kakšnem izobilju živimo doma mi sami. Če pogledam nazaj, vidim, da sem bila na prostovoljstvo v Angoli dobro pripravljena. Mesec, ki sem ga tam preživela, je bil na nek način ravno takšen, kot so nam ga predstavili člani IniciativAngola pri pripravah, in kljub temu čisto drugačen. Vedeli smo za politična, gospodarska, izobraževalna in zdravstvena ozadja države, na kraju samem pa sem preko osebnih stikov spoznala, kako čutijo ljudje, česar jim državni sistem (ne) omogoča. Spoprijela pa sem se tudi z mnogimi stvarmi, ki so za Evropejce čisto samoumevne in v Calulu je bilo treba vložiti mnogo napora v delo v šoli. Težko mi je bilo ob odhodu domov, saj sem se ravno navadila na okoliščine, se spoprijateljila s sestrami in domačini. Še danes vidim pred seboj obraze polne smeha in veselja. Kako jih pogrešam! Če bi ponovno šla v Angolo, bi tam ostala dlje časa in bi spremljala dekleta na njihovi izobraževalni poti.

Mira Kofler, Angola 2019