s. Lorella Figini, naša kontaktna oseba, je odgovorila na nekaj vprašanj o epidemiji koronavirusa v Angoli.

• Kako se je Angola odzvala na epidemijo?

V Angoli število pozitivnih primerov okužbe z COVID-19 niso narasle v taki meri, kot je bilo sprva pričakovano (celo Ministrstvo za zdravje je napovedovalo, da bi bilo do danes pričakovati deset tisoč primerov okužb). Vlada je odreagirala zelo hitro in najprej zaprla meje za vse države, kjer je že bila zaznana okužba z novim koronavirusom, nato pa so razglasili izredne razmere (ki naj bi najprej trajale samo dva tedna, sledili sta pa že dve podaljšanji) in s tem tudi strogo omejili izhode iz države ter ustvarili karantensko območje znotraj države. Kot tudi v drugih državah, je tudi v Angoli vlada sprejela določeno vrsto davčnih in finančnih ukrepov, kot npr. podaljšanje roka za plačilo industrijskega davka za en mesec; plačilo zdravstvenega zavarovanja (8% plača delodajalec) v mesecih april, maj in junij je razdeljeno na šest obrokov do konca leta 2020; in druge.

• Kakšne so posledice epidemije za posameznike in kako to vpliva na vsakdanje življenje?

Ko govorimo o posledicah epidemije, lahko opazimo, da se mnoge družine soočajo z grožnjo podražitve vsakdanjih dobrin, ki je vezana na prekinitev trgovinske verige, nižjega družinskega prihodka, odpuščanj in nižanja plač, prav tako pa na zmanjšano potrebo po njihovih storitvah in izdelkih na neuradnih tržnicah (na črnem trgu). Velika večina živi v Angoli od prihodka na ilegalnih tržnicah, ki po navadi zadošča le za dnevno preživetje. Bolje rečeno: ko prodaja uspeva, se družina lahko nahrani. In ker sedaj črni trg ne deluje normalno, torej vsak dan in v celoti, se mnoge družine srečujejo z lakoto. V resnici so mnoge družine v Angoli živele na pragu revščine že pred epidemijo, kar nakazujejo podatki, pa najsi bo to finančna ali večdimenzionalna revščina. Ukrepi za preprečevanje širjenja novega koronavirusa, ki močno omejujejo svobodo ljudi, torej še zaostrujejo že težko situacijo. Tako je mogoče beležiti neprestane kršitve ukrepov in na drugi strani uporabo sile pri pregonu teh kršitev s strani organov pregona in varnostnih sil.

• Kaj je največja nevarnost epidemije? Kakšna je zmožnost zdravstvenega sistema?

Nevarnosti epidemije v Angoli so številčne, od revščine, v kateri se nahaja večina populacije, pomanjkanja osnovnega zdravstvenega materiala in samega zdravstvenega sistema, ki se zaradi sesutja uvršča med najslabše na svetu, do omejevanja javnih zdravstvenih storitev. V Angoli nimajo vsi dostopa do zdravstva, za tiste, ki pa ga imajo, zdravstvene storitve pogosto niso dovolj kvalitetne in morajo zanje celo plačati, čeprav v javni bolnišnici.

Zasebni sektor v zdravstvu je še vedno omejen na večja mestna središča. Cene zdravstvenega varstva omejujejo dostop prebivalstva do zasebnega zdravstvenega sektorja. Prav tako cene niso določene z nikakršnimi določili. Tako kot pri javnem zdravstvu, je tudi v zasebnem sektorju kvaliteta storitev po pričakovanim. Večina osebja, ki je zaposlena v javnih ustanovah, dela tudi v zasebnih, kar pomeni očitno izgubo za obe področji.

Nepridobitni zasebni sektor, ki je v osnovi vezan na verske ustanove ali nepridobitne organizacije (NGO), skuša nuditi zdravstvene storitve najbolj ogroženim v predmestjih in na podeželju.

Ocenjujejo, da je trenutno število zdravstvenih domov v Angoli 1 na 20.000 prebivalcev, kar nakazuje velikansko pomanjkanje osnovnih zdravstvenih storitev, ki bi zadovoljile osnovne potrebe prebivalstva.

V boju s pandemijo je opaziti povečano število investicij v zdravstveno infrastrukturo, in sicer preko rehabilitacije zdravstvenih ustanov in prilagoditvijo drugih ustanov, z uvozom zdravil in sanitetnega materiala.

• Kakšne težave je povzročila epidemija v šolskih centrih?

Trenutno še ne moremo natančno presoditi posledic epidemije, saj so naši učenci doma v izolaciji in so šole zaprte. Lahko pa jih le predvidimo, saj poznamo življenjske okoliščine večine družin naših učencev, ki so odvisne od prodaje na črnem trgu. Mnoge družine bodo potrebovale podporo v obliki osnovnih dobrin in zagotovo jih veliko število ne bo moglo plačati dogovorjen osnovni prispevek za šolanje. Ne glede na vse, pa morajo šolski centri še naprej izplačevati plače učiteljem in kriti redne stroške delovanja.