Auslandspraktikum 2008: Das Lächeln der Kinder von Cacuaco

x

Nach einjähriger Vorbereitung startete am 29.07.2008 um 14 Uhr 30 unser Flugzeug von Graz in Richtung Frankfurt um uns, Melanie Eberl und Philipp Wagner, Schüler der Schule für allgemeine Gesundheits- und Krankenpflege und Kinder- und Jugendlichenpflege des Landes Steiermark am LKH Univ. Klinikum Graz, von dort aus weiter über das Mittelmeer hinweg in den südwestlichen Teil Afrikas zu bringen. Zielort unseres Projektes „Auslandspraktikum 2008“ war das vom Bürgerkrieg erschütterte Land Angola.

Preberi več: Auslandspraktikum 2008: Das Lächeln der Kinder von Cacuaco

Angola 2003

x
JENSEITS VON SCHWARZ UND WEISS

Diesen Sommer verbrachten meine Freundin und ich zwei Monate als Volontärinnen in einer Missionsstation der Salesianerschwestern in der Peripherie von Angolas Hauptstadt Luanda. Der Stadtteil nennt sich Kakuako und ist einige Kilometer vom Zentrum entfernt.
Die Station beinhaltet unter anderem einen Kindergarten, in dem wir tätig waren, sowie eine Schule, in der wir Kurse für Fotografie und Englisch abhielten.

Preberi več: Angola 2003

Angola 2002: "Sreča se nam je nasmehnila"

10. julija smo se odpravili - 9 prostovoljk in prostovoljcev iz južne Koroške, da bi mesec dni preživeli v misijonskih središčih v Cacuaco in Bengueli. Vrstili so se dnevi - polnih srečanj in presenečenj.
Že na poti od letališča do misijona v Cacuaco smo se srečali z bedo in revščino. Kamor je zrlo oko, je zagledalo odpadke, neurejeno kanalizacijo in nečisto vodo. Zvrstijo se stojnico, kjer se dobi vse za preživetje. Prodajalci na glavi v velikih cebrih nosijo od kruha, rib, pijače do drugih življenjskih potrebščin. Življenje se odvija na ulici, otroci se igrajo na cesti, žene gnetejo testo in pečejo kruh na ulici, med delom podojijo otroka, ki je medtem mirno zaspal zavit v cunjo na njenem hrbtu.
V misijonu smo živeli z don Boskovimi sestrami - misijonarkami iz različnih kontinentov, ki z božjo pomočjo živijo in delajo za angolanski narod. Z opismenjevanjem, izobraževanjem, osveščanjem, z moralno vzgojo in katehezo pomagajo otrokom, mladim in tudi odraslim utirati pot v boljšo prihodnost. Nepismenost ljudi žal presega 50 % prebivalstva. Hvaležni so za duhovno in materijalno podporo, ki jo prejemajo iz Evrope.
V misijonskem središču v Cacuaco smo se srečavali s slovensko laiško misijonarko Gabrijelo Hren. Odzvala se je božji pobudi, da je za določeno obdobje popolnoma na razpolago potrebam tukajšnjega misijona. Prek osebne vere in rednega zakramentalnega življenja daje zgled ne le mladim in vernikom, ampak "hkrati sama prejema potrebno pomoč za delo in oporo v raznih preizkušnjah", nam zatrjuje. Poučevanje v osnovni šoli, redna kateheza in pomoč pri gospodinstvu napolnjujejo njene dneve.
Ob nedeljah smo se srečavali z mnogimi ljudmi pri slovesnih bogoslužjih. Z njimi smo praznovali našo vero v Kristusa, ki nas povezuje. Prevzelo in navduševalo nas je njihovo praznovanje sv. maše s slovesnimi procesijami in s srčnim petjem. Tedaj je prejela njihova ranjena duša "duhovno hrano" in je zaživela.
V teh tednih smo se seznanli tudi z novo politično situacijo. Odkar so 4. aprila podpisali mirovno pogodbo - prisotni so bili vsi oficirji obeh političnih strank - ni prišlo v celi državi do nobenega nadalnjega vojaškega napada. Po tem zgodovinskem trenutku je državna vojska zbirala vojake Unite v različnih bazah in jih razožorila. V teh taboriščih pa odgovorni niso poskrbeli za preživetje. Tako iz dneva v dan umirajo vojaki od lakote in zaradi bolezni. Radi bi šli na svoje domove, pa jim tega še ne dovolijo.
V teh tednih pa smo se iz dneva v dan srečavali z otroci im mladimi v vaseh Seteko in Seramika ter v don Boskovem mladinskem centru. Sprva obotavljajoče, nato pa z vsem srcem so nas prijemali za roke in objemali. Z veseljem so nas pozdravljali ter izgovarjali naša imena, kadar smo dopoldne in popoldne prispeli h vaški kapelici, kjer se odvijal oratorij - program petja, igre, brkljanja, šivanja in molitve. čutili so, da jih imamo radi in za ta dar - bolj kot za drugo - so nam bili hvaležni. Za nekaj ur so pozabili na svojo bedo in skrbi ter se predali veselemu prepevanju in ustvarjanju. V njihovem nasmehu - bogatem zakladu življenju - se nam je nasmehnila sreča.

Hanzej M. Rosenzopf SDB


Krista Hutter (22) iz Večne vasi in Brigita Buchwald (22) iz Pliberka sta se že drugič odpravile v Angolo. Nekaj utrinkov o njunem delu in življenju v misijonskem centru "Laura Vicuna" v Bengueli sta zapisali:

Voalale Benguela!

"Dobro jutro, Benguela!" Prebuja se nov dan in z njim tudi midve, ki sedaj stanujeva pri don Boskovih sestrah v Bengueli. Mesto je drugo največje v Angoli in leži približno 550 km južno od glavnega mesta Luande na atlantski obali. Število prebivalstva je v zadnjih desetih letih zaradi številnih beguncev narastlo od 170.000 na 700.000.
Novo jutro - novo upanje tudi za večino prebivalcev, ki živi zaradi pomanjkljive izobrazbe in brezposelnosti v hudi revščini? Njihovi življenjski pogoji so naju prizadeli: nobenih sanitarnih naprav, pomanjkljiva zdravstvena oskrba ter oneznaženost okolja, ki povzroči v deževnih mesecih (april, maj) visoko smrtnost (v enem mesecu pribl. 800!) otrok.
Novo jutro - nov delovni dan za sestre, ki so v zadnjem letu v novem šolskem centru dogradile 3 prostore, v katerih sedaj poteka pouk za 6 razredov (180 otrok). Tudi dela pri sanitarnih napravah, podstrešku in vrtcu so že zaključena. Sedaj gradijo dom za sestrsko skupnost. Tako iz leta v leto lahko prihaja v ta center čedalje večje število otrok, ki stopajo po poti boljše prihodnosti.
Novo jutro - nov šolski dan naju navdaja z veseljem, kajti otroci nestrpno čakajo na skupne ure telovadbe, angleščine in ročnega dela, ki sva jih pripravila. Pri tem zavestno uporabljava domače pripomočke. Pozorne sva na to, da otrok pri vsaki aktivnosti pomaga tudi drugemu. Otroška razigranost in hvaležnost kmalu preženeta vse najine začetne dvome in negotovost. Dajo nama čutiti: "Lepo je, da sta tu. Radi vaju imamo!" Njihove oči prosijo: "Ostanita tu!" Otroci so nama tako dajali več, kar so po naju prejeli: moč in notranjega zagona.
Novo jutro - nov dan skupnega življenja s sestrami, ki imajo kljub mnogim nalogam čas za naju. Pokažejo nama naravne lepote benguelske province ter nam predstavijo zapleteni položaj trpečega prebivalstva. Pogovori z njimi - prepleteni z dobro voljo in prisrčnim smehom - ostajajo nepozabni. Njihovo veselje in globoka sreča v misijonskem poslanstvu naju navdušujeta in prepričata. Skupno praznovanje svete maše s prelepim petjem postaja za nas studenec, ki ne usahne.
"Voalale, Benguela" še želiva, preden zapustiva ta kraj novega upanja, kjer ljudje živijo umirjeno in s srcem - kljub revščini. Prepričale sva se, kako koristna in potrebna je naša finančna pomoč, ki odpira otrokom novo bodočnost. Predvsem pa sva doživele, da je pravi blagoslov in milost, živeti z ljudmi, kjer je je najino srce kot doma. In ta dom naju ponovno vabi....



10. julija se je skupina mladih odpravila za mesec dni v Angolo, da bi se vključili v misijonsko delo don Boskovih sester ter delili del časa s tistimi, ki potrebujejo našo pomoč.
Nekaj utrinkov je zapisal Philipp Jernej (18) iz Št. Vida v P.

Angola e bonita!

V tednih mojega bivanja v Angoli me je navduševala prijaznost ljudi, s katerimi sem se srečal. Odkrival sem s čudovoti naravno lepoto države. Enkratni so vtisi in doživetja.
Skoraj vsak dan sem se srečal z otroci v vaseh blizu misijonskega centra. V eni izmed teh vasi živijo najbolj revni med revnimi - begunci, ki se preživljajo iz dneva v dan. Največji problemi so bolezni in alkoholizem. Presenečen sem bil, da so otroci, čeprav nimajo nič, polno življenja. Z veseljem in navdušenjem so nas pozdravljali ter izgovarjali naša imena, kadar smo prispeli h vaški kapelici, kjer se je pričel naš oratorij - program petja, igre, brkljanja, sivanja in molitve. Ob teh srečanjih sem začutil, da me otroci potrebujejo.
Tudi odrasli so prijazni. Ponosni so na tisto malo, kar imajo in kar so si lahko ustvarili in so mi radi pokazali svoja "stanovanja". Pretresel me je dogodek na nekem sprehodu skozi "vaški slum". Zagledam fanta, ki se redno udeleževal našega oratorijanskega programa ter večerne molitve rožnega venca. Hitro sem postal njegov "amigo". Vedno je bil ob meni in se boril z drugimi, da bi lahko prijel za mojo roko. Ko me je tedaj zagledal, je brž tekel k meni s prisrčnim nasmehom. Vodil me je do svojega bivališča, dva zidova in pločevina 1,7m visoko, 1,5 široko. Polno ponosa me je povabil v stanovanje. Počasi in z zanosom je odrinil pred svojim gostom pločevino. Pri tem je izžareval globoko zadovoljstvo. Ko sem vstopil, se mi je zresnil obraz. Na tleh je ležal bambus, na zidu prilepljen plakat z izrezanimi obrazi in oseb iz časopisov - to je bilo vse - stanovanje njegove družine.
Ko sem se vračal domov, me je to srečanje s tem fantom še dolgo spremljalo.
Nikdar me nihče ni tako prisrčno sprejel, kot otroci na vaseh in v misijonskem centru. Po večerni molitvi rožnega venca so me oblegali, objemali ter hoteli, da jih dvigujem.
Doživel sem, koliko moči ima otroški nasmeh; hvaležen sem, da sem v teh tednih smel biti vzrok tega enkratnega božjega nasmeha...

Preberi več: Angola 2002: "Sreča se nam je nasmehnila"

Angola 2000: "Naše srce je ostalo v Angoli"

Kovčki polni zdravil, barvnih svinčnikov in prijateljskih trakov - iz rok šolarjev in zdravnikov na Koroškem - tako smo pristali, mahjna skupina iz Šentprimoža, v Luandi. Na poti v smeri Cacuaca nas je vsako križišče naredilo nekoliko manj zgovorne. Vsepovsod smo vedevali otroke, ki kaj prodajajo, da si tako prislužijo svojo večerjo. Če nimajo sreče, ostanejo lačni. Predvsem so to begunci.
Čisto pod vtisom teh sestradanih oci prispemo v Don Boscovo središče. Sestre tam vodijo šolo in mladinsko središče. Svoje delo so pričele s katehezo in prehranjevanjem otrok, nato pa so se usmerile v opismenjevanje mladine in odraslih. Kmalu so izobraževalno ponudbo razširile na številne tečaje za poklicno usposabljanje, šivanje in higieno. Danes vzdržujejo še otroški vrtec s poldnevnim programom za otoke in mladino. Tako skušajo preprečiti, da bi bila cesta za te otroke edina šola in učiteljica.
Naša naloga je bila, da bi skupaj z mladimi organizirali prosti čas otrok. Prisrčno so nas sprejeli: s široko odprtimi očmi in ušesi so čakali na nas vsak dan posebej.
Najprej so uprizorili ples in petje, nato smo razdelili otroke na skupine, kar sicer ni bilo tako enostavno, saj so hoteli biti otroci povsod zraven. Potem smo z njimi risali. Z barvami, ki se nanašajo s prsti smo poslikali veliko platno, s katerim so se potem naši najmanjši navdušeno igrali. Od časa do časa smo organizirali razna tekmovanja ali pa smo se preprosto sprehodili do morske obale, kjer smo nabirali školjke.
Po delu z otroki v središču smo imeli čas, da smo si ogledali deželo - prizadeto s krizo, polno beguncev. Jasno smo lahko prepoznali sledove državljanske vojne: vojake, ki so se premikali mimo nas. Številni so bili prizadeti in tako so postale slike s televizije nekaj resničnega.
Tudi prijatelji, ki smo si jih pridobili v središču, so spominjali na trdo realnost: posebej še tisti, ki so bili v vojaškoobvezni starosti. Poskušali so se prikriti. In še eno stran vojne smo spoznali: šestnajst let staro dekle, ki je pribežalo iz notranjosti dežele. Oba starša je izgubila, ni imela sorodnikov, bila je noseča in brez strehe nad glavo...
"Vse slike stiske in vojne, ki smo jih videli v teh treh tednih, pa se umikajo v ozadje pred temi otroki. Sestre in otroci, ki so nas sprejeli s svojo ljubeznijo, ne da bi za to kaj pričakovali. Z vsakim nasmeškom, z vsako iskrico radosti v njihovih očeh, so obdarovali naše dni. Ukradli so nam srce," kakor povzemata Hanej Škof in Brigitte Buchwald.
Že tradicionalno podpiranje otrok v Angoli se bo zdaj nadaljevalo s pripravo misijonske tombole 12. novembra 2000 v Šentprimožu. Izkupiček bo šel v prid programa "Projekt Benguela".

Preberi več: Angola 2000: "Naše srce je ostalo v Angoli"

Angola 1998: "Prišli smo v pozabljeno deželo"

"Sedmerica iz Podjune se je preteklega avgusta podala na pot, da bi sama prinesla pomoč in se seznanila z deželo, okoliščinami, ljudmi na kraju samem in se zavestno poučila v regiji Kakuako.
Prišli smo v pozabljeno deželo, kakor pravijo Africani - z eno samo perspektivo, ki je bila na voljo z vladne strani: čez pol leta bo tako ali tako spet vojna, poroča Anton Starmann. Ne glede na te vtise je mlade Podjunčane čakala realnost šolskega sistema, ki velja za več afriških držav: premalo učiteljev, učenci, ki nimajo sredstev za izobraževanje. V krogu 60 km živi 175.000 ljudi v starosti pod 20 let - tu imamo možnost ljudske šole, ki jo upravljajo Boskove sestre ( z osemletno šolsko obveznostjo) in mladinskim središčem. Šola je ena izmed dveh državno priznanih šol v regiji.
Probleme, kakršne imajo v Angoli, poznamo tudi drugje. Izobrazba učiteljev ali pa dejstvo, da recimo pol leta ne dobijo nobene plače. In številni otroci, ki morajo ostati na cesti, ker ne morejo plačati šolnine. In tu se priključi mladina in Šentprimoža: skrbi za pokrivanje stroškov za 52 otrok, ki sami tega denarja ne morejo zbrati. Vključena so tudi učila, hrana in delež za učitelje. Pri ogledu položaja na kraju samem se ogledniki vključijo v pouk, razne tečaje in oblikovanje prostega časa: ogledujejo si otroke, ki igrajo nogomet z doma narejenim klobčičem iz cunj... In tako doumejo, kako je delo teh sester dokaz, da ne smemo odnehati - kar se sicer pojavi kot skušnjava ob ogledu življenjskih okoliščin in izgledov.

Zato bo mladina iz Šentprimoža v Podjuni v začetku novembra spet postavila na noge misijonsko tombolo: za šolsko središče sester v Bengueli, na jugu Angole, kjer je velik delež beguncev."

Preberi več: Angola 1998: "Prišli smo v pozabljeno deželo"