Close

Not a member yet? Register now and get started.

lock and key

Sign in to your account.

Account Login

Forgot your password?

  • Slide 1
  • Slide 2
  • Slide 3
  • Slide 1
  • Slide 2
  • Slide 3
  • Slide 4
  • Slide 5
  • Slide 6
  • Slide 7
  • Slide 1
  • Slide 2
  • Slide 3
  • Slide 4
  • Slide 5
  • Slide 6
  • Slide 7

Umetnost & kultura

  • Kiparska umetnost v plemenu Chokwe
  • Statue: ljudska umetnost z magično simboliko

Risbe v pesku
Morda najbolj nepojasnjene predstavitve, ki smo jih našli v Angoli – danes moramo žal reči: nekoč našli – so v vzhodnem delu Angole razširjene risbe ali ideogrami v pesku. (Chokwe: sona, Sg. lusona; Luchazi/Ngangela: tusona, Sg. kasona).

Gre za grafično „znamenje” s posebnim značajem, ki ga navadno s prstom „zapišejo” v pesek, včasih pa tudi na steno hiše ali na kak predmet. Glavna značilnost teh standardiziranih in deloma tudi skozi stoletja tradiiranih „znakov” so posamezne, od (navadno neskončne) linije ločene točke v geometrijskem ali figuralnem redu. Te risbe so predvsem služile zabavi, a so bila vendar veliko več kakor pa samo zabijanje časa.

Ta zelo značilna, simbolična „znamenja” imajo v Angoli dolgo zgodovino. Najti jih je mogoče že na akvarelih, ki jih je kapucinski redovnik António Cavazzi kmalu po sredini 17. stoletja naslikal na dvoru kraljice Njinga v Matambi. V 20 stoletju so bili predvsem pripadniki plemena Chokwe in velikega ljudstva Ngangela mojstri te umetnosti. Risbe se nanašajo na živali in osebe, fantastične zoomorfne figure, na mite, rekla, pesmi, pravljice, parabole, epizode vsakdanjega življenja in tudi na strukture in zakone tradicionalnih institucij. Lahko bi predstavljale žive in nežive objekte s pomenljivimi simbolnimi in/ali socialnimi posledicami ali moralne pojme, lahko pa bi pomenile tudi kako pesem, otroško naštevanko ali igro.

Neki znani ideogram iz plemena  Chokwe se imenuje Kalunga (bog). Umetnik je ob tem pripovedoval naslednjo zgodbo: 
"Ko je sonce umrlo, so njegovi sorodniki poiskali Kalungo. Sprejel jih je Samuto, Kalungov vratar, ki jim je rekel: ,Povijte sonce v rdečo ruto in ga položite v drevo.’ Tako se je zgodilo. Drugo jutro so bili vsi veseli, ko so videli sonce še bolj bleščeče vziti. Enako se je zgodilo z mesecem. Tokrat je Samuto svetoval sorodnikokm, naj ga skupaj s črno zemljo povijejo v belo ruto in položijo v drevo. Tako se je zgodilo, še v isti noči se je mesec znova pokazal na nebu. In ko je nato umrl poglavar vasi, so se prebivalci te vasi znova odpravili h Kalungu, a so bili zelo predrzni in so od vratarja Samuta z grožnjami zahtevali, naj jih pelje h Kalungu. On pa jih je znova poslal nazaj k Samutu in jim rekel: ,Naredite nosila in odnesite svojega poglavarja k jami , ki jo izkopljite v grmičevju, kjer si lahko odpočije. Nato morate njegovo smrt slaviti pet dni dolgo! In nato čakajte, da bo vaš poglavar znova vstal.

Seveda so zaman čakali, tako je prišla na svet smrt.
Nekatera od teh „znamenj” je bilo mogoče opazovati v času petdeset let na področjih, ki so daleč vsaksebi. To je toliko bolj začudljivo, ko gre vendar za zelo minljivo umetniško tehniko. Ko je namreč figura končana in pojasnjena, jo takoj spet zbrišejo. Pojasnila, ki jih pripoveduje umetnik sam, so lahko kratka, npr. povedo samo ime predstavljene živali. V drugih primerih so izdatnejša: tako recimo recitira ustrezno reklo ali pripoveduje pripadajočo zgodbo. Mnogi ideogrami so povezani z dolgimi filozofskimi premišljanji. Lahko bi torej rekli, da obujajo v življenje osrednje vrednote in večji del kulturnega in zgodovinskega znanja družbe, v kateri živijo in se predstavijo, kristalizirajo in se vedno znova reaktivirajo v novem ustvarjalnem procesu. Tako imajo v obliki sproščene zabave eminentno socialno in identiteto podpirajočo funkcijo. Obenem so (oz. so bili) ti ideogrami normirani mnemotehnični znaki – neke vrste pisne učvrstitve pojmov – za ohranjanje in tradiiranje skupnih kulturnih podlag in institucij.
(Dr. Beatrix Heintze)

Es handelt sich um graphische "Zeichen" mit bestimmten Charakteristika, die in der Regel mit den Fingern in den Sand "geschrieben", gelegentlich aber auch an Hauswänden oder auf Gegenständen angebracht wurden.Hauptmerkmal dieser standardisierten und z.T. über Jahrhunderte tradierten "Zeichen" sind einzelne, von einer (meist endlosen) Linie von einander getrennte Punkte in geometrischer oder figuraler Anordnung. Sie dienten vor allem der Unterhaltung der Ältesten, doch waren sie weit mehr als nur ein Zeitvertreib.

Diese sehr charakteristischen, symbolhaften "Zeichen" haben in Angola eine lange Geschichte. Sie finden sich bereits auf den Aquarellen, die der Kapuzinermönch António Cavazzi kurz nach der Mitte des 17. Jahrhunderts am Hofe von Königin Njinga in Matamba malte. Im 20. Jahrhundert waren vor allem die Chokwe und das große Volk der Ngangela Meister dieser Kunst. Die Zeichnungen beziehen sich auf Tiere und Personen, phantastische zoomorphe Figuren, auf Mythen, Sprichwörter, Gesänge, Märchen, Parabeln, Episoden des täglichen Lebens und auch auf Strukturen und Gesetze traditioneller Institutionen. Sie können belebte und unbelebte Objekte mit bedeutsamen symbolischen und/oder sozialen Folgerungen oder moralische Begriffe repräsentieren oder sie können ein Gedicht, einen Kinderzählreim, ein Spiel darstellen.

Ein bekanntes Ideogramm der Chokwe heißt Kalunga (Gott). Der Künstler erzählte dazu folgende Geschichte:
"Als die Sonne gestorben war, suchten ihre Verwandten Kalunga auf. Sie wurden von Samuto, dem Pförtner von Kalunga empfangen, der ihnen sagte: ,Wickelt die Sonne in ein rotes Tuch und legt sie in einen Baum.' So geschah es. Am anderen Morgen waren sie froh, die Sonne noch strahlender wieder aufgehen zu sehen. Dasselbe passierte mit dem Mond. Diesmal riet Samuto den Verwandten, ihn zusammen mit schwarzem Ton in ein weißes Tuch einzuwickeln und in einen Baum zu legen. So geschah es und in derselben Nacht schien der Mond wieder. Als nun das Oberhaupt eines Dorfes gestorben war, gingen die Bewohner ebenfalls zu Kalunga, allerdings waren sie sehr arrogant und forderten Samuto unter Drohungen auf, sie zu Kalunga zu führen. Dieser schickte sie wieder zu Samuto zurück und sagte ihnen: ,Macht eine Bahre und tragt euer Oberhaupt zu einer Grube, die ihr im Busch öffnet, wo er sich ausruhen kann. Danach müßt ihr den Sterbefall fünf Tage lang feiern! Und dann wartet ab, daß euer Oberhaupt wieder aufersteht!'"

Sie warteten natürlich vergeblich. So kam der Tod in die Welt.
Einige dieser "Zeichen" konnten in fünfzigjährigem Abstand in weit auseinanderliegenden Gebieten beobachtet werden. Dies ist um so erstaunlicher, als es sich um eine sehr vergängliche Kunstgattung handelt. Denn wenn die Figur vollendet und erklärt ist, wird sie sofort wieder gelöscht. Die Erläuterungen, die der Künstler selbst mitteilt, können kurz sein, zum Beispiel nur aus dem Namen des abgebildeten Tieres bestehen. In anderen Fällen sind sie ausführlicher: So wird etwa das entsprechende Sprichwort rezitiert oder die dazugehörende Geschichte erzählt. Viele Ideogramme sind mit langen philosophischen Überlegungen verbunden. Man könnte also sagen, daß sie die zentralen Werte und einen Großteil des kulturellen und historischen Wissens der Gesellschaft, in der sie lebendig sind und zur Vorführung gelangen, kristallisieren und diese immer wieder in jedem neuen Schöpfungsprozeß reaktivieren. Auf diese Weise haben sie in der Form entspannter Unterhaltung eine eminent soziale und identitätsstärkende Funktion. Gleichzeitig sind (bzw. waren) die Ideogramme normierte mnemotechnische Zeichen - eine Art schriftliche Fixierung von Begriffen - für die Bewahrung und Tradierung gemeinsamer kultureller Grundlagen und Institutionen. (Dr. Beatrix Heintze)