Maruša Makovec's Avatar

Nemoč ljudstva in premoč ekonomije

von Maruša Makovec - Mon, 18. April 2016

Prepričana sem, da se je gospodarska kriza dotaknila prav vse države sveta. In vsi imamo svoje težave v državi. Ampak vsestransko krizo, ki je v zadnjih šestih mesecih osvojila Angolo, ne poznajo niti njeni prebivalci, ki so preživeli kolonializem pod Portugalci in 40-letno državljansko vojno.


Večje spremembe so se pokazale s 1. januarjem letos, ko se je cena goriva kar na enkrat podvojila. Angola ima poleg velikih naftnih virov še ogromno drugih naravnih bogastev, vendar gospodarstvo skoraj v celoti temelji le na gorivu. Torej si lahko predstavljate, kakšen šok je bila januarska podražitev za državo. Dva tedna kasneje so se začeli dražati vsi produkti in še danes cene strmo rastejo, da se človek kar ustraši, ko gre po nakupih. Tako kot se mi v Sloveniji pogovarjamo o ceni bencina, tako se tu v Angoli sprašujemo drug drugega, koliko stane danes žakelj sladkorja (najpomembnejše živilo). Zamislite si, kako bi se počutili, da bi šli v trgovino kupit štruco kruha in bi presenečeni videli, da je njena cena čez noč zrastla na 15 €. Človek se zboji za svoj obstoj, obstoj svoje družine. Po podražitvi nafte so šle vse cene navzgor, plače pa so ostale enake.
Velika težava je tudi dobavljivost produktov. Angola ima le nekaj odstotkov svojih izdelkov, vse ostalo je uvoženo. Država je iz razlogov, ki presegajo moje poznavanje gospodarstva in ekonomije, izredno omejila uvoz, kar pomeni, da je danes veliko izdelkov nedobavljivih. Govorim pa tudi o osnovnih živilih, ki jih v Angoli res ne bi smelo manjkati, kot na primer riž, jajca, moka. V manjših mestih se mora človek sprehoditi po vseh možnih trgovinah, preden najde žakelj riža. Rib v angolskem morju ne manjka, za prebivalce države pa jih ni veliko na razpolago, ker se ribe najprej izvozi in nato po dražji ceni uvozi (enako velja za veliko virov, tudi nafto).
Še tisto malo gospodarstva, kar ga je v državi, ga povečini upravljajo tujci, ki pa zaradi strmega padca angolske valute kvanze zapirajo svoja podjetja in se vračajo v svoje domovine. To pomeni še več prezposelnosti in manj produktov.

Zdravstvo je še eno področje, ki vzubja strah v ljudeh. Večina zdravnikov, predvsem specialistov je Kubancev, ki prav tako odhajajo domov in puščajo bolnike v bolnicah brez oskrbe. V naši lokalni bolnišnici, ki je dokaj napredna, nimamo niti enega ginekologa, ortopeda. Še večji problem so zdravila, ki se jih v bolnišnicah ne dobi več in jih je potrebno iskati po raznih kantinah in lekarnah. Bolnice nimajo več svojih zalog, tako materiala kot krvi. Nosečnica dobi seznam stvari, ki jih mora prinesti s seboj, če želi opraviti porod pri njih (igle, povoji, ...). V urgentnih situacijah je potrebno najprej poiskati in kupiti material, poklicati sorodnike, naj pridejo darovat kri, in šele nato lahko gre poškodovanec na urgenco. Ne smemo pozabiti, da večina angolskega prebivalstva ne premore takih stroškov in potem bežijo iz bolnic ali pa vanje sploh ne stopijo.
Za piko na i je tu še epidemija rumene mrzlice, ki ne prizanaša s pogrebi. So primeri, ko je starš v enem tednu izgubil oba otroka. Cepiva so dostopna le najbogatejšim.
Potem so tu še druge težave, ki so že vrsto let stalnica, vendar v tem obdobju krize doživljajo svoj razcvet. Umrljivost novorojenčkov, močna deževna obdobja, ki uničujejo ceste in infrastrukturo, onesnaženost vode in velika količina odpadkov. Januarska deževnica je v morje izlila toliko toksičih kemikalij iz notranjosti države, da so prepovedali ribolov. V glavnem mestu nimajo urejenega odlagališča odpadkov, zato odpadke odložijo kar na cesti in ko je prenatrpana, jo še bolj napolnijo in enostavno zaprejo.
Ja, v Angoli je trenutno težko obdržati upanje. Naslednje leto imamo predsedniške volitve, mogoče bo vodstvo države vsaj takrat pokazalo nekaj interesa za svoje ljudstvo, če ljudem ne bo že prej prekipelo in začelo povzračati nemire. Mir v Afriki je le pogojen ...
Ampak nihče ne sme obupati, tu se ljudje znajo boriti. In v državi se še vedno najde veliko več kot le mizerijo. Angolski otroci se še vedno smejejo veliko bolj prešerno kot Slovenski. :)

IA-Blog

Mitarbeiter, Volontäre, freiwillige Helfer und Mitglieder von Iniciativ Angola berichten von ihren Erfahrungen, Erlebnissen und Begegnungen im Einsatz für Angola und Afrika.

<< Zurück zur Blog-Übersicht

Die letzten Beiträge

IA-Freundshaftsbuch I Prijateljska knjiga

Don, 24. November 2016

Die neue Voluntärin aus Slowenien

Don, 08. September 2016

Bom dia, senhora professora ...!

Son, 24. Juli 2016

Olá!

Sam, 16. Juli 2016

Nemoč ljudstva in premoč ekonomije

Mon, 18. April 2016

„Kennenlern“-Treffen

Mon, 15. Februar 2016

Veselje!

Die, 19. Januar 2016

Laura in Angola

Fre, 18. Dezember 2015

Mihaela iz BiH

Fre, 20. November 2015

Bem-vindas!

Mon, 09. November 2015