Jerneja's Avatar

Ideja o drugačnem načinu življenja ali kako se je vse skupaj začelo?

von Jerneja - Sam, 18. März 2017

...ker bomo uničili sami sebe...

Ko sem se vrnila z lanskega potovanja v Indijo... to je bilo lani enkrat na višku našega poletja, sem se zavedla, da moj način življenja ni ok, ni trajnosten, me ne osrečuje, čutila sem, da moram nekaj narediti. Nikoli nisem imela viška denarja, a tudi ko sem ga imela, sem ga zapravila – za reči, za neboditreba reči, za neumnosti. To mi ni prinašalo posebnega uspeha, občutkov sreče... Le občutke trenutnega zadovoljstva, ki so zbledeli še isti dan, ko sem se »zadela« z neko novo rečjo ali hrano. Bil je skrajni čas, da premislim svoj način življenja, med drugim nakupovalne navade, kaj dam vase in nase, koliko se gibam, kako si organiziram vsakdanjik, kakšne so moje prioritete itd.

Nikoli mi ni bilo žal vlagati denar v hrano, a sem se zalotila, da sem v preteklosti kupovala poceni hrano in “na zalogo”. Ja, nažirala sem se z ogromnimi količinami umetne hrane, goltala sem ves tisti umetni sir, „glutamat“ juhe, gotove jedi... Bljak.
Zdaj si najprej sestavim listek in zaradi tega ne kupujem več ogromnih količin hrane. Na spisku so dražja živila pa ne „Spar Premium“ in podobne cvetke. Vedno bolj sem pozorna na izvor izdelka, hranilne snovi, embalažo. V moji nakupovalni košarici se tako vedno bolj znajdejo fair trade izdelki in ostale dobrine od t. i. lokalcev.
Ne morem reči, da sem se čisto otresla kompulzivnega šopingiranja. Ko sem bila v intenzivnejšem procesu dela na sebi, sem si za vsako stopničko, ki sem jo naredila, nekaj privoščila, najsi bo to hrana ali cunje ... Jak. No, tudi zdaj me večkrat prime, da bi po kakšni stopnički, ki jo prehodim, šla do trgovine pa se kar uspešno zadržujem. :)

Kaj me je še gnalo k drugačnemu razmišljanju, k spreminjanju starih vzorcev?
Že leta nazaj sem domače in prijatelje spraševala o končni postaji smeti, ki jih proizvedemo in seveda kupimo. Vedno sem si predstavljala vse trgovine, ki jih imamo recimo samo v Sloveniji in vse izdelke, ki so na tistih policah. Ogromno, preveč tega gre na odpade. In to tam leži, obleži, po spletu okoliščin kaj pristane tudi v naših vodah. Res smo packi, ni kaj! Koliko avtomobilov se vozi po cestah, koliko se jih še dodatno proizvede na dnevni ravni, koliko oblačil se proizvede v enem samem dnevu, koliko plastike (embalaže) za enkratno uporabo se dnevno odvrže v smeti ... Po vseh teh predstavah o teh megalomanskih količinah neumnosti sem začela razmišljati, ali si sploh želim ustvariti družino v takem zapacanem svetu, kako želim (pre)živeti v tako usranem svetu ... Ni šans, sem si rekla. In se podala na pot poenostavljanja in preprostosti. In HVALEŽNOSTI.
V veselje mi je, ko vidim, da naša dejanja dejansko štejejo... da ni treba na veliko govoriti o dobrodošlih spremembah za naš planet, ampak da to počnemo z našimi vsakodnevnimi koraki k vračanju h koreninam. O nagradah za to delo pa sploh ne rabim govoriti.

Moji dosedanji premiki:
- pred vsakim nakupom dobro premislim, če to res rabim (še vedno se zgodi, da kupim kaj, kar se kasneje izkaže, da je bilo čisto mimo),
- v torbi imam (skoraj) vedno platneno/staro plastično vrečko za nakupe,
- ne kupujem „na zalogo“,
- poskušam kupovati lokalno (na tržnicah in pri lokalnih pridelovalcih – ajdova kaša/moka in polenta so definitivno iz mlina v moji domači vasi v Prekmurju) in sezonsko (torej nič jagod iz Španije pozimi – počakam na primeren čas in se jih zato še bolj veselim),
- jogurte kupujem v stekleni embalaži, ki jo potem sama/mama/znanci ... uporabijo za druge reči,
- ne kupujem vode v plastenki (Ko sem nazadnje poskusila vodo iz plastenke, se mi je prav zagabila. Navadila sem se na vodo iz pipe. Če grem potovat tja, kjer je pitje vode iz pipe odsvetovano, kupim vodo v plastenki, a če se le da, tega več ne želim početi – lahko se jo prekuha, doda sodo bikarbono ipd.),
- že kakšni dve leti ne kupujem robčkov --> uporabljam robec iz bombaža,
- ne kupujem šamponov, tuš gelov --> uporabljam trdo milo za roke in telo ter posebno milo za lase – se še opogumljam za pranje las z rženo moko) ,
- zobe popucam z leseno ščetko in kokosovim maslom, za britje uporabljam old-school britvico, v času menstruacije me spremlja menstrualna skodelica, ena krema za nego obraza iz Lusha, ostali dve za druge reči izpod rok ene izmed slovenskih čarovnic (sem na poti do izdelave domače maskare),

- delam domač pralni detergent (voda+trdo milo+soda bikarbona), mehčalec = jabolčni kis


- Vedno redkeje kupujem nova oblačila. Če že, se potrudim zaviti do second hand trgovine ali pobarat prijateljice, ali imajo kaj, česar ne rabijo pa bi meni prišlo prav.
- podpiram javne prevoze (tile avstrijski vlaki so čisti užitek =D) in opcije, kot so Prevoz.org/BlaBla car ipd.,
- načelo, ki se ga vedno bolj držim: Raje plačam več za preudaren nakup - okolju in sebi prijazen izdelek, kot plačam manj in s tem naredim še večjo škodo vsem vpletenim v določen izdelek. Prihranim pa v vseh vidikih zagotovo ne.
- refuse - reduce - reuse – recycle!

Počasi se daleč pride. ;) Naslednjič pa več o izvoru kave, banan, bombaža … Se beremo!

*Uporabne povezave
BLOG: Manj smeti – manj skrbi: http://www.manjsmetimanjskrbi.si/

Navdih za ZERO WASTE:
a) Bea Johnson – zero wasterka (ENG)
https://www.youtube.com/watch?v=y583QTbetsQ&feature=share&list=PLbg2mPcZhONY7C1L9JkoUxWcvxC9NMIQ2
b) Maja Nagode – zero wasterka (SLO)
http://www.24ur.com/novice/slovenija/video-maja-in-njena-druzina-zivi-brez-odpadkov-no-skoraj-pravi-da-se-da-taksni-pujsi-smo-to-je-ena-sama-grda-lenoba.html
c) Zero waste Austria: http://www.zerowasteaustria.at/
d) Going zero waste: https://www.goingzerowaste.com/